Prvomajski prazniki

Začnemo jih že 27. aprila, ko praznujemo Dan boja proti okupatorju (več o zgodovini v povezavi s tem dnem glej na koncu prispevka).

Ste kdaj zares pomislili, kaj ta praznik pomeni? Ne praznujemo dneva zmage nad okupatorjem, ampak boj proti njemu – kar lahko pomeni, da boj in okupacija še kar trajata … 🙂

In potem, kot bi mignil, prideta prvi in drugi maj. Prvi maj, praznik dela, ki ga praznujemo tako, da ne delamo. In drugi maj, ko si odpočijemo od nedela.

Majice za prvi maj

Veliko razlogov lahko najdemo za zabavno prvomajsko majico. Prepričani pa smo, da jih vi poznate še več. Ampak pozabavajmo se najprej z nekaj idejami o filozofiji praznika dela in različnih pogledih na praznik dela, praznovanje in delo 🙂

Prvi maj v sistemu

Prvi maj je praznik dela, ustvarjanja, kreativnosti …

Nekateri pravijo, da gre za vsiljen praznik, s katerim želi elita vsiliti navadnim smrtnikom še močnejšo navezanost na trdo delo in trpljenje. Namigujejo, da ta praznik praznujejo ljudje, ki so ujeti v sistem in se dobro počutijo v svoji kletki vsakdanjih obveznosti. Da se človek poistoveti s prepričanjem, da je življenje eno samo trpljenje in da moramo svoje življenje plačati tako, da ga vsaj osem ur na dan za nizko vrednost oddamo nekomu, ki ga verjetno niti ne poznamo oz. da tretjino svojega časa vložimo “v sistem”. Svarijo nas, da moramo sistem spoštovati, sicer nas bo izločil, zunaj sistem pa življenje ni mogoče ali pa vsaj ni prijetno.

Mogoče imajo prav.

Mogoče pa imamo pravico ustvarjati po svoje …

Prvi maj za sanjače

Veliko ljudi bi sistem zagotovo označil za sanjače, če bi od sistema iskali kakšno oznako …

Človek je rojen, da praznuje. Vsako sekundo svojega dihanja, gibanja, čutenja. Vsako svojo in tujo stvaritev. Vsako soustavarjanje in vsak zaključek. Človek je bitje, ki vse življenje razume svojo minljivost in zato znotraj nje niza trenutke, ki se vsak zase zdijo večni. In tako sestavlja na videz povsem iluzoren smisel svojega obstoja. Praznuje, ker je. In je, ker praznuje.

Človek je rojen, da dela. Delo je ustvarjanje. Ko delaš, oblikuješ svojo idejo, misel, predstavo ali slutnjo v nekaj otipljivega, v stvaritev, ki pridobi začasni pridih večnosti. Stvaritev je vse, kar ustvarimo v svoji 3D resničnosti. Stvaritev je lahko fizični izdelek, recimo stol ali kosilo … Oboje je otipljivo in oboje v sebi nosi neko relativno trajnost. Dokler je stol uporaben in lahko varno sedemo nanj, je trajen. Dokler kosila ne pojemo, je trajno. Biva, dokler je. In malo biva tudi še potem, ko ga ni več – njegov vpliv se čuti kot odmev ali spomin. Stol lahko potem, ko preneha njegova uporabna vrednost, predelamo v okrasne palice ali pa z njim podkurimo ogenj v kaminu. Kosilo nam daje energijo in (začasno) spremeni naše celostno počutje. Integrira se v našo resničnost in postane del nas.

Vse, kar ljudje naredimo, je stvaritev z navidezno oziroma relativno komponento večnosti. Zdi se, da trajajo dlje kot trenutek, zato dajejo smisel našemu cilno naravnanemu življenju. Zdi se nam, da ko ima naše življenje nek smisel oziroma namen, da ga je vredno živeti. Ko nimamo ciljev ali ne moremo ustvarjati, smo žalostni, nemotivirano in oblikujemo občutek brezvrednosti.

Delo je ustvarjanje.

Prvi maj tako slavi človekovo ustvarjanje. Sodelovanje z naravo v smislu raziskovanja, kaj vse je še mogoče narediti. Katere snovi lahko s svojimi alkimističnimi spretnostmi preoblikujemo v nekaj všečnega, zabavnega, uporabnega, navidez trajnega, predvsem pa začasno našega?

Kaj lahko s svojimi mislimi in besedami naredimo lepega za druge ljudi, kar bo hkrati osrečilo tudi nas in osmislilo košček našega bivanja?

Kako lahko z užitkom in navdušenjem soustvarjamo, kako najdemo ljudi, ki si prav tako želijo ustvarjati v družbi?

Delo pomeni ustvarjanje v 3D resničnosti. Preoblikovanje misli v besede (ali načrte), ustvarjanje otipljivih sprememb (storitve in izdelki) in seveda užitek ob uživanju sadov svojega dela. Delamo lahko po navodilih (ker je za privilegij življenja treba plačati ceno v obliki odrekanja) ali ker nas nekaj žene, da bi ustvarjali. V vsakem primeru je znotraj sistema delo običajno ovrednoteno (in s tem tudi obdavčeno oz. razvrednoteno). To pa ni pravo ustvarjanje. In prav gotovo ni pravo soustvarjanje.

Višji namen je soustvarjanje.

Soustvarjanje vključuje delo, torej vnos določene energije v oblikovanje spremembe v fizični resničnosti. Se pa od klasičnega dela razlikuje po tem, da gre bolj za užitek in preverjanje, kaj vse je še mogoče, manj pa za ustvarjanje (dodane) vrednosti kot plačilo za goli obstoj.

Človek, ki se rodi, ima pravico bivati, dihati, se razvijati, živeti, razvijati svoje občutke in raziskovati meje svojih sposobnosti. Človek je rojen za soustvarjanje.

Soustvarjanje ne pogojuje ničesar. In noben pogoj ne pripelje do soustvarjanja. Rodi se preprosto iz želje po raziskovanju ob hkratnem druženju z drugimi raziskovalci. Kar zmore eden, zagotovo zmoreta dva in še bolj zabavno je, če se tega hkrati lotijo trije.

Majice in nostalgija

Majic ne ustvarjamo zaradi nostalgije. Čeprav je ta lahko vir navdiha in močnega sporočila.

Majice so pripomoček, kako izraziti svoje notranje občutke, ki se rojevajo v trenutku in trajajo en, dva, tri ali več trenutkov. Ko skušamo trenutek ujeti v množico trenutkov in ga narediti večnega, se nam običajno izmuzne iz rok. Lahko pa soustvarjanje v trenutku spremenimo v nekaj relativno obstojnega in navidez trajnega, kar nam omogoča nadaljnje soustvarjanje.

In tukaj se začne raziskovanje. Kakšni motivi pa vam budijo nostalgične misli? Kateri napis na majici v vas zbudi prijeten občutek in željo po praznovanju? Ne samo tega dne, ko praznujete delo s tem, da ne delate… Kateri motiv vas nasmeji? Kateri motiv vam bo pomagal začeti zabaven pogovor? Kateri napis na majici si upate obleči za prvi maj?

Svoje ideje lahko na majicah naročite tukaj. No, seveda tudi na puloverjih in drugih izdelkih.

Dan upora proti okupatorju (včasih samo Dan osvobodilne fronte ali Dan OF) je državni praznik, ki se v Sloveniji praznuje 27. aprila.

Na dan 26. aprila leta 1941 je bilo v Ljubljani dogovorjeno, da se ustanovi organizacija odpora (člani KPS so jo imenovali Protiimperialistična fronta), ki se je po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 preimenovala v Osvobodilno fronto slovenskega naroda. OF je bila sicer ustanovljena dan prej, 26. aprila 1941, v hiši književnika Josipa Vidmarja, kjer so se sestali predstavniki nekaj političnih strank in kulturnih delavcev. To so bili: Boris Kidrič, Boris Ziherl, Aleš Bebler (za KP), Josip Rus (za levo krilo Sokolov), Tone Fajfar (za Krščanske socialiste), Ferdo Kozak, Franc Šturm in Josip Vidmar (za Slovenske kulturne delavce). Prvotno ime ob ustanovitvi je bilo »Protiimperialistična Fronta«. Nastala je deset dni zatem, ko je jugoslovanska vojska v Beogradu podpisala vdajo, in dobrih 14 dni po okupaciji Slovenije.27. aprila 1944 Poverjeništvo Pokrajinskega narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko Primorje odredi 27. april za narodni praznik in dela prost dan (poleg 1. in 9. maja), dan pa uradno postane praznik, ko je prezidij Ljudske skupščine Slovenije 23. februarja 1948 sprejel zakon s katerim je izpostavil dan ustanovitve O.F. kot najsvetlejšega in najvišjega izmed vseh slovenskih dni. Praznuje se do 1951, ko ga na pritisk Srbov in ob podpori Borisa Kidriča ljudska skupščina LR Slovenije na običajni seji ukine – saj je bil slovenski upor datumsko pred uporom Srbov. Čeprav 27. april že 1952 dan ni bil več dela prost in se ni več omenjal, je bila uradno njegova ukinitev objavljena šele 1958. 1951 se na pobudo kongresa Osvobodilne fronte Slovenskega naroda uvede nov praznik 22. julij – Dan vstaje slovenskega naroda, ko so trije pripadniki šmarnogorske partizanske skupine streljali na nekdanjega orožnika, s čemer so se začele na slovenski zemlji prve organizirane partizanske akcije. Uradno se Dan upora proti okupatorju kot praznik obnovi septembra leta 1968 na pobudo Josipa Vidmarja, ki pravi: “To ni začetek našega boja, začetek našega boja je 27. april, dan ustanovitve OF. Ne lastimo si prvenstva, da smo bili prvi s puško v roki. S puško v roki so bili prvi drugi, a politično organizirani smo takrat že bili,”.Zakaj je bil kot dan praznika kljub nasprotovanju zgodovinarjev izbran in ohranjen 27. april namesto 26. ni jasno, ena od razlag je, da nihče ni želel praznika na dan, ko je Adolf Hitler obiskal Maribor (26. aprila 1941).(Vir: Aleksandra Kostanjevec, FB)